![Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch] - Zac Poonen](/cover_1104613.jpg "Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch] - Zac Poonen")
so začeli verovati v Kristusa. Toda verovali so, ne da bi se prej pokesali. In tako je bilo njihovo spreobrnjenje plitvo.
Samo poglejte besede znane pesmi:
»Najhujši storilec, ki resnično veruje
ta trenutek od Jezusa pomilostitev prejme.«
Ali to res drži – da lahko najhujši storilec prejme pomilostitev, če le »resnično veruje?«
Se mu ni treba najprej pokesati?
Lahko rečemo, da prava vera vključuje tudi kesanje. Toda če to ni razloženo najhujšemu storilcu, lahko odide in misli, da se je znova rodil samo zato, ker je veroval. In lahko odide prevaran.
Sporočilo, ki ga je sam Jezus pridigal, je bilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Marko 1,15). Svojim apostolom je ukazal, naj oznanijo isto sporočilo (Luka 24,47). In prav to so delali (Apostolska dela 20,21).
Božja beseda je glede tega zelo jasna. Kesanja in vere ni mogoče ločiti, če želite biti prav in resnično spreobrnjeni. Bog je to dvoje združil. Kar je Bog združil, nihče ne sme ločiti.
Kesanje in vera sta pravzaprav prva dva elementa temelja krščanskega življenja (Hebrejcem 6,1). Če se niste prav pokesali, bo vaš temelj zagotovo pokvarjen. In potem bo seveda vse vaše krščansko življenje majavo.
Sveto pismo pravi: »Začetek (ali abeceda) modrosti je strah Gospodov« (Pregovori 9,10). In če se resnično bojimo Gospoda, se bomo »odvrnili od greha« (Pregovori 3,7).
Torej tisti, ki se niso pokesali in se odvrnili od greha, se niso naučili niti abecede krščanskega življenja.
Če ste se pokesali, se morate prepričati, da ste se resnično pokesali. Kajti tudi Satan ima svoje ponarejeno kesanje, s katerim zavaja ljudi.
Satan vé, da večina ljudi živi le z eno zapovedjo, ki pravi: »Ne smejo te ujeti!« In tako jih uči načinov in sredstev, da grešijo, ne da bi jih kdo ujel.
Tudi tatu bo žal, če ga ujamejo. Toda to ni kesanje.
V Svetem pismu vidimo nekaj primerov tistih, katerih kesanje je bilo lažno.
Ko je kralj Savel bil neposlušen Bogu, je Samuelu priznal, da je grešil. A ni hotel, da bi ljudje to izvedeli. Še vedno je iskal človeško čast. Ni se resnično pokesal. Žal mu je bilo le, da so ga ujeli (1 Samuelova 15,24-30). To je bila razlika med njim in kraljem Davidom, ki je odkrito priznal svoj greh, ko je padel (Psalm 51).
Kralj Ahab je bil podoben Savlu. Smilil se je samemu sebi, ko ga je Elija opozoril, da ga bo Bog sodil. Celo raševino si je oblekel in objokoval svoje grehe (1 Kraljev 21,27-29). A v resnici se ni pokesal. Bal se je samo Božje sodbe.
Primer Juda Iškarijota je očiten primer lažnega kesanja. Ko je videl, da je bil Jezus obsojen na smrt, se je počutil slabo in rekel: »Grešil sem« (Matej 27,3-5). Toda izpovedal se je duhovnikom – tako kot nekateri to počnejo še danes! Ni se pokesal – čeprav je bil morda žalosten zaradi tega, kar je storil. Če bi se resnično pokesal, bi šel h Gospodu zlomljen in bi prosil za odpuščanje. A tega ni storil.
Veliko se lahko naučimo iz teh primerov – o tem, kaj kesanje ni!
Pravo kesanje je »odvrnitev od malikov in spreobrnjenje k Bogu« (1 Tesaloničanom 1,9).
Idoli niso samo tisti iz lesa in kamna, ki jih najdemo v poganskih templjih. Obstajajo enako nevarni idoli, ki jih ljudje častijo in niso videti tako grdi. To so idoli užitka, udobja, denarja, ugleda, želje po svoji poti itd.
Vsi smo vrsto let častili te idole. Pokesati se pomeni prenehati častiti te malike in se od njih obrniti k Bogu.
Resnično kesanje bo vključevalo vso našo osebnost – naš um, naša čustva in našo voljo.
Prvič, kesanje pomeni, da spremenimo svoje mišljenje o grehu in svetu. Zavemo se, da nas je naš greh ločil od Boga. Spoznamo tudi, da je celoten način življenja tega sveta proti Bogu. Zato se želimo odvrniti od tega načina življenja, ki sramoti Boga.
Drugič, kesanje vključuje naša čustva. Žalostni smo zaradi tega, kako smo živeli (2 Korinčanom 7,10). Sovražimo se zaradi svojih preteklih dejanj; in še več, sovražimo zlo, ki ga vidimo v sebi, a ga nihče drug ne more videti (Ezekiel 36,31).
Jokamo in žalujemo, da smo s svojim življenjem tako prizadeli Boga. Takšen je bil odziv mnogih velikih mož v Svetem pismu, potem ko so spoznali svoje grehe. David (Psalm 51), Job (Job 42,6) in Peter (Matej 26,75) – vsi so bridko jokali, ko so se pokesali svojih grehov.
Tako Jezus kot apostoli so nas spodbujali, da jokamo in žalujemo zaradi svojih grehov (Matej 5,4; Jakob 4,9). To je pot nazaj k Bogu.
Končno, kesanje vključuje našo voljo. Moramo opustiti svojo trmasto samovoljo – “želeti svojo lastno pot” – in Jezusa narediti Gospoda naših življenj. To pomeni, da smo pripravljeni narediti vse, kar Bog pričakuje od nas, ne glede na ceno in ne glede na to, kako ponižujoče je.
Izgubljeni sin se je vrnil domov k očetu kot zlomljen, predan mladenič, ki je bil pripravljen narediti vse, kar mu je oče rekel. To je pravo kesanje (Luka 15,11-24).
Ni nam treba priznati Bogu vsakega greha, ki smo ga kdaj storili. Nikakor si jih ne bi bilo mogoče zapomniti. Izgubljeni sin tega ni storil. Vse, kar je rekel, je bilo: »Oče, grešil sem.« In to je vse, kar moramo povedati tudi mi.
Ne pozabite pa, da je tudi Juda Iškarijot rekel: »Grešil sem.« Vendar je bila med njegovo izpovedjo in izpovedjo izgubljenega sina velika razlika. Bog ne posluša samo besed, ki jih govorimo. On začuti duha za besedami in temu primerno ravna z nami.
Janez Krstnik je farizejem rekel, naj obrodijo sad, ki je v skladu s spreobrnjenjem (Matej 3,8). Če smo se resnično pokesali, se nam bo spremenil celoten način življenja.
Ena prvih stvari, ki bi jih morali storiti, potem ko smo se pokesali, je povračilo za krivice, ki smo jih zagrešili v svojem življenju.
O Zaheju beremo v evangelijih, da je bil prepričan o svojih grehih takoj, ko je Jezus vstopil v njegovo hišo (Luka 19,1-10). Zahéj je bil človek, ki je ljubil denar. Toda razumel je, kaj je kesanje. Vedel je, da če bo postal Jezusov učenec, se bo moral odkupiti za vse krivice, ki jih je storil v svojem življenju.
To je zanj pomenilo veliko izgubo denarja, saj je prevaral toliko ljudi. Odločil pa se je, da bo h kesanju pristopil z vsem srcem. In tako je rekel Gospodu, da bo polovico svojega denarja dal revnim in nato štirikratno povrnil vsem, ki jih je prevaral.
Šele ko je Zahej rekel, da bo povrnil denar, je Jezus rekel, da je prišlo odrešenje v to hišo. Pripravljenost povrniti škodo, ki smo jo povzročili, je eden od dokazov pravega odrešenja (Luka 19,1-10).
V prispodobi, ki jo je govoril Jezus, je modri gradbenik globoko izkopal in postavil temelj
