na konopljinih grmih.
– Teče? – se je zasmejal starec.
– Na začetku si ji pokazal, a smrdiš, in ona je še vedno ženska, čeprav stara. In v grmovju se nisi zajebal in si odbrusil blaženi prah, ki se je z nožem zalepil z njenega telesa, zalepil v kroglico. In nož ste vrgli tja in zjutraj ga bomo našli in vaše prstne odtise na njem in na ubodu noža – gash, torej droga.
Starec je tiho ležal in pogledal presenečeno. Navsezadnje je bilo vse tako, kot je predlagala različica Harutun?!
– In kako še vedno ni noga vbodla noga, stara norec. Konec koncev, tam je vse vaško sranje že od nekdaj.
– Vo rečeno! – Bedbug je postal ponosen na svoje podrejene. In od kod ste to izračunali, kolega?
– On, to sem videl sam, hotel sem ga sneti z mobilnika, a baterija je bila mrtva.
– Oprosti. – je vzdihnil Klop.
– Kaj točno? Apchi. je vprašal Klop.
– Škoda, da je baterija mrtva. – vrgel sem solze s stola in se sprehodil po sobi. – Ni mi treba premikati možganov.
– Ja, vsa ta neumnost, šef. Sranje je konjsko vleko, in če ne, me ne ujamejo z rdečimi rokami in vse tukaj je samo potek četrtletnega poročila za nagrado. – je sklenil starec in začel vstajati.
– Sedite, apchi, kopile! – je potisnil Harutun starec. – kaj bomo storili, patron?
– To je zloraba avtoritete! – je ogorčen stari.
– In tiho! Latil je Ottila. – Prikazala se bo preiskava. Vi ste krivi in če želite iti na cono, boste sedeli do jutra, ko bo prispel strokovni laboratorij. Ali pa vam dodelim sto ur dela v gospodinjstvu. dvorišče trdnjava
– Tukaj je? – je vprašal starec v kratkih hlačah, ki so ležali na kuhinjskih tleh.
– Vstani in stresaj, pridržite. Harutun vam bo na poti razložil vse. Da, Harutun, skoraj sem pozabil: vzemite mu čisto srčno priznanje, če se niste prijavili na delo, poiščite nož in ga ne dotikajte z rokami, zavijte v vrečko. In ti, stari, če se boš slavno odrezala, boš stala le cent centra merjasca.
– No, še? – je ogorčen stari. – Kje ga bom dobil?
– Utihni, apchi, ko šef izreče sodbo.
– Uh, mimogrede, lahko ga razrežete. Pojdi, jutri ob šesti uri se začne rudarjenje. Ja, in vzemi s seboj zobno ščetko in našel ti bom skledo. Poglejte, po vrsti boste jedli s psom. Če Polkan dovoli. Spal boš v kopalnici.
– In ali je lahko zadnja beseda? je vprašal dedek.
– Pojdi naprej!
– In kdo bo zapovedal?
– Samo jaz. Pojdi naprej. In ne pozabite na merjasca…
Ancefalopat je starca pripeljal do izhoda iz trdnjave in hitro stopil do šefa.
– Kaj bomo? apchi!
– Kaj? Ste sodelavec, narkoman?
– Ne, kaj si. Ampak sem mislil, da je, apchi, treba opraviti pregled?! In takoj.. In potem … – Harutun je okleval.
– In kaj potem? Kislo? – pregledovanje basha z vseh strani je vprašal Ottil.
– št. Toda strokovno znanje. Konec koncev je že bila izrečena sodba?!
– Kdo? Sodnik?
– Ne, apchi, vi, in imate pravico do predkazenske razsodbe za posebej manjša kazniva dejanja, zlasti pred spanjem samo…
– No, daj no, vendar samo zaradi delovnega zaključka.
Ugasnili so cigareto in se usedli, da bi kadili.
Bližalo se je jutro in že sta sedela za mizo in razmišljala kot Holmes in Watson, še toliko bolj, ker je Holmes kadil opij in to ga ni ustavilo pri odločnih sklepih. Toda Watson je samo pil viski, češnjo, mlatil je krajše, kot Lestrade, in zaradi tega so bili tupi in so bili rez pod Sherlockom. Alkohol duši um, zato vlada sveta dovoljuje, piha in prepoveduje kaljenje na Zemlji. Ampak norec sploh ni treba ničesar jesti. Je, ker je norec in ne zna nobene mere. Toda oba sta bila nestrinjana in o tem sta tako razmišljala.
– Kampanja tukaj v vasi je nekdo posadil Chuy konopljo in blatil vasi. – Začel je bedbug.
– Toda kdo? apchi, idot ali stari? – nadaljeval Harutun.
– Ali pa morda tretja oseba? In to so lahko samo priče tega, kar se je zgodilo, in se odločili, da bodo poizkusili naprej.
– Žaba, apči.
– Kaj, krastača?
– Starčevo ime, apchi, – Žaba.
– Žaba? Heh. Naj bo krastača… Bela krastača v čast belega laboda.
– Kaj? apchi.
– Ne, nič. No, kaj, pojdi?!.. Ampak ne. Počakaj… Daj, pojej skupaj?!
Harutun je odprl oči in nekoliko začudeno vrgel jezik.
– NE proti? je vprašal in zlonamerno zatiskal oči proti Ottilu. – niste jedli ves dan in noč po načrtih odvisnikov?
– Ja, točno. – ploskajo z rokami, Harutun je nenadoma stekel in sedel na drug stol.
– Kaj je sedel? – Ottila se je peljala.
– Kaj, kaj.. jaz in kaj sem? – Corporal je zardel in zardeval.
– Pojdi, vzemi: tam je juha, so žlice, krožniki, hladilnik, – bedbug je začel kazati z rokami, ki predstavljajo kuhinjo. -… je kuhar. No, saj veste… Začel se je resen posel.
– Kaj? O anaši? – zadušimo juho skozi juho, je vzdihnil Harutun.
– Ne kihajte. Sesajte ga in ne pokvarite svojega apetita.
Harutun je upošteval kuharski nasvet in ga sesal vase.
– Vzpostaviti je treba nadzor nad nick in loviti vse odvisnike od drog.
– Samo, apchi, preživeli bomo delovni dan v vasi.
– Točno! In maršal bo pokril vse naše stroške. In da opišem in uničim vse droge…
– In potem bomo uničili ta nikelj.
– Ali je to zakonito? Apchi
– Kaj?
– No, glede merjasca, apchi.
– Užališ, vse to bo vključeno v poročilo, kot bonus uradnemu psu Polkanu, za ujetje Idota in Toada.
– Toda
