style="font-size:15px;"> – Ste že kdaj videli maršala, apchi. – Arutun je žlico upočasnil.
– št. Čeprav sem nekoč delal kot njegov adjutant.
– Torej, kdo je podpisal dokumente? – Arutun je posegel po sledu in rokav se dotaknil mastne plasti bora. Na njegovih vratih je okno, kot v blagajni: tam so tajni papirji in grušč, ki vam povem skrivnost, nisem pljuval več kot enkrat.
– In ni vedel? apchi.
– Če ne bi prepoznal, me ne bi bilo tukaj.
– Ne razumem, tam ste živeli kot sir na maslu, zakaj ste morali pljuvati?
– V tej državi je pljuvanje žalitev, v moji domovini pa je znak pozdrava in ljubezni, kot poljub. Konec koncev, ko se poljubiš, sesaš partnerjevo slinjenje. In to je poljub v daljavi… Nihče mu ni videl obraza. No, no, pojej in pojdi na ogled.
– In ti? apchi.
– In bom razmišljal. Če kaj?!.. – je zehal Klop. Pod žinko sem.
– V spalnici?
– Na stranišču, ovna, seveda. Bolje jih zaprite v garaži. Od tam še vedno ne bodo prišli ven do jutra.
– In avto? apchi.
– Kakšen avto?
– No, saj je garaža, apchi, potem je avto?
– Bilo je nekoč, natančneje, motocikel. Izya se je zlomila, zdaj le zmečkan kos kovine, ki leži okoli….
– No, šel sem, šef?! apchi.
Zjutraj je prišel stari Toad in po prejetju navodil odšel pospraviti hlev. V skednju dolgo ni bila nanesena gospodarska roka in vse tam je bilo prekrito s sranjem. Ottila se je, kot običajno, usedla, da poravna nohte. Želim opozoriti, da imajo vsi detektivi hobi, ki jih vodi k razmišljanju: Holmes igra violino, Poirot brez zapletov zaupa svojim sivim celicam, agent Kay ima pito, Klop pa ima izravnane nohte. In ko jih bo konec, jih bo odpeljal in strgal nazaj, da bi jih spet zravnal in hkrati začutil brenčanje misli.
Bale, bale, bale, bale. In tako uro za uro, iz dneva v dan, leto za letom in… Nenadoma se je iz skednja pojavil grd obraz Toada in se zagledal, nasmejan policistu.
– Kaj hočeš, smrdljivca? Je vprašal Ottila.
– Lahko kadim, šef? je negotovo vprašal starec.
– Kaj smrdi?
– Ni prava beseda. Si, pohodnik, zavil okrog gnilega trupla dinozavra?
– Ne, ravnokar sem ga potisnil in pustil malega golobčka, ki sam ne oksigenira.
– V redu, dim.
Starec je šel ven in vzel cigareto.
– Počakaj!
– Kaj, šef?
– Samo pusti rit v skednju.
– Hehe, šala je razumela. – Posedel po skednju in hotel prižgati cigareto…
– … Cant, ali kaj? – Napaka hrošča.
– Ne, šef, samo Belomor.
– Pridi sem.
Starec je držal cigareto. Ottila ga je vzela in prižgala. Cigareta je bila čista, brez dodatkov.
– Vklop, dim. – Daj Ottilu cigaretni žarek.
– In vi že dolgo k nam?
– Tu sem že šest let in večno razmišljam. Pomiril sem se. Pljunil je na svojo kariero. Trgovano za ta čudoviti svet, iz katerega nosi gnoj in sranje… Prekleto. Skratka, česa sem se že naveličal?
– Ne, ko sem živel tu do zadnjega službovanja, so se okrožni policisti menjali kot rokavice.
– In zakaj?
– Razlogi so bili različni: preveč so pili, nato pa so odmerjeno ukradli.
– Pa mi ne grozi. Med nadrejenimi sem naveden kot nekadilec in prodajalec. Povej mi kaj, lahko do jeseni končam gradnjo skednja?
Starec je pregledal zgradbo, ki je bila na pol narejena iz opeke. Zrušene vrzeli v stenah so bile zakrpljene: bodisi gnilo vezane plošče, nato strešni material, nato vreče.
– Lahko. Le vse to je treba zamenjati. Da, in vaše stene so zastarele.
– In koliko so stari?
– Ohhhh! Šefa, ja, kolikor se spomnim, je ta zgradba stala. Tu je bilo nekoč dvorišče trgovca. V revoluciji so, pravijo, ujeli beg iz rdečega perja in tam končali z vso družino.
– Kje?
– Kaj, kje?
– No, končano.
– Ah, torej tukaj v skednju. In potem je bilo skladišče, po vojni pa – trdnjava.
– zabava. Lahko to storite? Seveda ne razstavljajte do konca. Mlini so še vedno močni, tudi kamniti so. Samo zaključi jih.
– Za fino uro ne bo šlo. Poleg tega potrebujete pomočnika in ne enega, vsaj dva. In seveda predplačilo, potem bo spodbuda.
– No, vnaprej bo lepa ura, a bomo videli. Ampak plačal bom, če se splača. Všeč – dal bom kravonete, ampak ne – sodnik bo dal kravonete. Tako smo se dogovorili. In vajenec vam bom povedal Idot. Ali to veste?
– Seveda. To je moron iz Kyzikhstona. – stari je zmrznil kislo.
– In kaj?
– Da, on je odvisnik od mamil, jaz bom zajebal. – starec je s prsti nabodel Adamovo jabolko.
– In ti?
– Jaz? Prekleto, to je ključni norec tega morona, ki ga je ubogal.
– In kaj, res komunicirajo? ona je dobra v njem.
– Aja, ponudil ji je dodaten zaslužek. S pitjem, seveda.
– Na sodišču seveda ne boste pričali teh besed zoper Idota.
– me držiš za nekoga, šef. Nisem psica. Nisem bil v coni in ne bi plesal na tvojo pipo. Boljši čas kot vedro.
– ohladi. To sem jaz. Kaj če?!
– Razumem, šef.
– In ali bo Baba Klava lahko delala?
– Seveda. Čeprav je stara 65 let, pluje kot buldožer. Ampak Idot?! Težave bodo.
– Ne bodo. Pritegnil bom tudi njo.
– In denar vsem,
