je nekaj tednov pozneje skliceval na objavo dunajskega časopisa Der Lloyd, ki je poročal o visokih letnih stroških Državnega zakonika in Deželnih zakonikov. KRN je v smislu znižanja stroškov predlagal, da Deželni zakoniki prenehajo izhajati in se vzporedne izdaje Državnega zakonika zamenjajo z ločeno nemško izdajo. KRN je zavrnil trditev, da slovensko govorečemu prebivalstvu ni mar za Državni zakonik, saj je bilo treba zaradi velikega povpraševanja nekatere številke ponatisniti (N.N. 1851b: 234). Leta 1852 so bile objavljene predvsem informacije o Juridično-politični terminologiji, in sicer o stanju priprav in skupni hrvaško-srbsko-slovenski izdaji (Ceglar 1852a: 271, 1852b: 346).
V prvi številki strokovne revije PS je Matej Cigale objavil prispevek o prevajanju zakonskih besedil v slovenščino, v katerem je podrobno poročal o zgodovini nastanka Državnega zakonika, kot tudi o vseh spremembah, ki se nanašajo na avtentičnost zakonskih besedil, in o izhajanju posameznih jezikovnih različic. Po njegovem mnenju so prevodi zakonskih besedil v lastni jezik predstavljali conditio sine qua non za njegov razvoj kot sporazumevalnega jezika. Pri tem opozarja tudi na recepcijo slovenskih prevodov Državnega zakonika in se pritoži nad dejstvom, da predvsem v času ministra Bacha ne širša javnost ne jezikoslovni krogi prevajalskega dela niso niti podpirali niti dovolj cenili. Mnogi sploh niso vedeli, da se prevodi pripravljajo. Cigale je menil, da je podpora slovenske javnosti uvedbi slovenščine kot sporazumevalnega jezika kljub temu nadvse pomembna. Strokovna revija PS predstavlja zanj primerno platformo za razpravo o prevodih (C. 1870: 5–12). Po mnenju uredništva revije PS o kakovosti slovenskih prevodov Državnega zakonika priča tudi dejstvo, da so se nejasnosti v nemški različici pravnikom razjasnile šele po tem, ko so prebrali slovenski prevod (N.N. 1870: 12).
V KRN je bila 22. januarja 1890 objavljena kratka novica, da je bil Karel Štrekelj med številnimi kandidati izbran za urednika Državnega zakonika (N.N. 1890a: 31). Razen informacij o novih zakonih, ki so izšli v Državnem zakoniku, v naslednjih številkah revije istega leta ter v letih 1891 in 1892 ni bilo objavljenih prispevkov o tej temi. Revija SP je prav tako poročala o imenovanju Štreklja za urednika slovenske izdaje Državnega zakonika (N.N. 1890b: 64).
V KRN je bila 10. junija 1898 objavljena kratka novica, da je bil Fran Vidic izbran za urednika slovenske izdaje Državnega zakonika (N.N. 1898d: 228). Razen informacij o novih zakonih, ki so izšli v Državnem zakoniku, ali razprav o njih v nadaljnjih številkah tega leta ter v letih 1890 in 1900 ni bilo objavljenih drugih prispevkov o slovenskih prevodih. V strokovni reviji SP so v številki z dne 15. junija 1898 objavili, da je bil Fran Vidic imenovan za novega urednika slovenske izdaje (N.N. 1898b: 156), v letih 1899 in 1900 pa ni bilo objavljenih nobenih prispevkov.
V zvezi z ozaveščanjem javnosti o prevajalskem delu smo v preučevanem obdobju ugotovili nekatere specifične razsežnosti kulture prevajanja. Širša javnost je bila podrobno obveščena o delu redakcijske pisarne, različnih organizacijskih zadevah, normativnosti posameznih jezikovnih različic, izdanih zakonih itd. Domnevamo, da so bili s tem splošna javnost, kot tudi strokovni krogi ozaveščeni o zadevah, ki so relevantne za prevajanje. Prevajalci kot posamezniki so postali javnosti znani z objavami o prevzemu uredniškega mesta ali z omembami kakovosti njihovega dela.
4.4 Merila za usposobljenost urednikov
Pri opisu hrvaške kulture prevajanja Prunč tematizira formalno usposobljenost in omejitve pri vstopu na tamkajšnji prevajalski trg, saj sodijo med temeljne dejavnike oblikovanja demokratične kulture prevajanja (Prunč 2009: 8). Zato tudi v pričujočem prispevku merila za usposobljenost za delo urednika pri Državnem zakoniku obravnavamo kot nadaljnjo nazorno razsežnost kulture prevajanja. Ob začetku izhajanja Državnega zakonika so prevajalci morali predložiti dokazilo o zaključenem študiju prava. Ker se je izkazalo, da tovrstna izobrazba ne zagotavlja vedno zadostnega znanja jezika in s tem ustreznega prevajalskega dela, je bilo od leta 1856 potrebno le še dokazilo o katerem koli zaključenem študiju (Wolf 2012: 158).1 Pri Državnem zakoniku je šlo torej predvsem za vprašanje, ali imajo prednost strokovne ali jezikovne kompetence. Za obravnavano obdobje bomo tako v nadaljevanju preučili, kakšno zavedanje glede kvalifikacij za delo urednika so imeli slovenski uredniki, časopisi, strokovne revije in drugi pomembni akterji in ali so poskušali vplivati na merila za izbor.
V začetni fazi izhajanja Državnega zakonika Svečan razpravlja o vprašanju, ali je za mesto urednika bolj primeren pravnik ali jezikoslovec:
[I]n po moji misli ni treba, da morja vsi udi biti pravdoznanci; dosti je, ako so nekteri, uni pa jezikoslovci in pravi vlastenci, in bodi Bogu hvala, takih ne menka. (Svečan 1849b: 377)
Kot je razvidno iz navedenega citata, Svečan v svojem razmišljanju ugotavlja, da bi morali zaposliti ne le pravnike, temveč tudi jezikoslovce.
Ko je Matej Cigale leta 1889 umrl, je njegov kontrolni prevajalec Josip Stritar za pomoč pri prevajalskem delu prosil jezikoslovca Karla Štreklja (Kropej 2001: 48). Ker je Štrekelj tedaj že delal kot prevajalec Državnega zakonika, je poskušal zavzeti prosto uredniško mesto. V korespondenci z Levcem si je prizadeval za prevzem mesta urednika Državnega zakonika, čeprav ni bil pravnik. Kot primer navaja urednika ukrajinske izdaje Johanna Glowackega, ki je prej delal kot kirurg (Štrekelj 1889a). Pri potegovanju za mesto urednika so Štreklja podprli tudi v slovenskih krogih. Kot jezikoslovca sta se zanj zavzela priznana prevajalca: Fran Levec, prevajalec Kranjskega deželnega zakonika, ter upravni jurist Andrej Winkler, ki je Levcu pomagal pri prevajanju daljših zakonskih besedil in si je tudi sicer prizadeval za razvoj slovenske pravne terminologije (N.N. 1898e: 278–279). Tudi kontrolni prevajalec Državnega zakonika Stritar, ki je bil jezikoslovec, ni delil mnenja s tistimi, ki so menili, „da samo jurist more s pridom in uspehom zavzemati uredniško mesto“ (Štrekelj 1889b). Levec pa je Štreklja obvestil o tem, da v nekaterih krogih Ljubljani prevladuje mnenje, da je za mesto urednika treba upoštevati le pravnika (Levec 1889, v Bernik 1971: 38). Tudi tajnik društva Pravnik Danilo Majaron se je na primer po Štrekljevem mnenju zavzemal za pravnika. Majaron je namreč želel, da bi novi urednik skupaj z društvom Pravnik izdelal enotno pravno terminologijo, za kar je pokazal razumevanje tudi Štrekelj:
Njegova želja, da naj bi se naslednik Cigaletov postavil v zvezo s ‚Pravnikom‘ (društvom) ter skušal s tem rabiti enotno terminologijo in se o novih terminih posvetovati z udi imenovanega društva, – ta želja se mi zdi popolnoma opravičena, in prepričan sem, da se ji pameten urednik ne bo protivil, uže z ozirom na olajšanje svojega dela ne. (Štrekelj 1889a)
Šest let po imenovanju za urednika slovenske izdaje je Štrekelj dognal, da pravniška izobrazba nikakor ne zadošča za pripravo prevoda Državnega zakonika. V svojem pismu iz leta 1896 piše o terminoloških izzivih pri prevajanju:
Tu ni dovolj, da je človek jurist, kakor v Ljubljani mislijo, poznati mora vsaj nekaj vsako znanost; ne pravne znanstvene, ampak tehnologične stvari so stvari so najbolj sitne in težke. Tudi besedni kovač mora biti – in ravno to je bilo meni kot filologu najzopernejše, in rad sem se izognil takemu poslu kakor koli. (Štrekelj 1896)
Štrekelj je bil torej mnenja, da največjo težavo pri prevajanju Državnega zakonika predstavljajo predvsem tehnični in ne pravni izrazi ter vsebine.
Iz te razsežnosti kulture prevajanja je mogoče razbrati, da se je v obravnavanem obdobju intenzivno razpravljalo o potrebnih kompetencah urednika. Iz pridobljenih podatkov lahko sklepamo, da so predvsem po obdobju Cigaletovega urednikovanja prednost dajali jezikovnim kompetencam. Oba Cigaletova naslednika, Karel Štrekelj in Fran Vidic, sta bila namreč filologa. Tudi že omenjeni kontrolni prevajalec Josip Stritar ni bil pravnik, temveč pisatelj in kritik. Kot je to opisal Schopp, je tako na Dunaju kot tudi drugje v slovensko govorečih krogih v obravnavanem
