nesporno trdilo, da prevajalci še niso dokončno določili slovničnih oblik slovenskega jezika. V časopisu so izrecno opozarjali na tista zakonska besedila, ki so bila že pred Državnim zakonikom „lepo in gladko“ (Vredništvo 1849a: 223) prevedena v slovenščino, denimo prevodi zakonov Marije Terezije. Zato bi bilo treba določiti, kako naj bo Državni zakonik preveden, da bodo slovenska besedila ustrezala pričakovanjem večine bralk_cev ter hkrati razumljiva. Kot najpomembnejša zahteva pri prevodih za slovensko govoreče prebivalstvo se je znova poudarjala razumljivost. Po mnenju uredništva jezik ni „Modeartikel“3 (Vredništvo 1849b: 228) in ga nikakor ne gre vsiliti.
Pravnik in kontrolni prevajalec Dolenc je poskušal prve prevode Državnega zakonika, ki so naleteli na kritiko, utemeljiti z ustrezno metodo prevajanja:4 „Die Natur der Übersetzung eines Gesetzes bringt es mit sich, daß sie vor Allem den Sinn desselben getreu widergebe“5 (Lokar 1909: 83–84). Dolenc še opiše, kako se to lahko doseže in kakšne posledice bi lahko imela drugačna metoda prevajanja:
Dieser wichtigste und höchste Zweck kann öfters kaum anders erreicht werden, als daß man sich sclawisch an den deutschen Text hält, – aus Besorgniß, den Sinn zu ändern, und dadurch Veranlassung zu Streitigkeit, zu kostspieligen Prozessen u. zu Reclamationen zu geben, welche nicht wenig geeignet wären, die Regierung zu bestimmen, die den verschiedenen Nationalitäten gemachten Conceßionen zu schmällern oder ganz zurückzunehmen.6 (Ibid.: 84)
Dolenc primerja prevode zakonskih besedil, pri katerih je treba natančno upoštevati izvirnik, z literarnimi prevodi, ki morajo biti uglajeni, primerni jezikovnemu izrazu in se jih zato sme tudi svobodno prevajati. Če namreč v ciljnem jeziku ni ustreznice za določen izraz v izvirniku, ga v literarnih besedilih lahko nadomesti povsem druga beseda v ciljnem jeziku (ibid.).
Pomen prevodov Državnega zakonika za razvoj jezika je razviden tudi iz ukaza habsburškega Ministrstva za bogočastje in uk, ki je bil objavljen v KRN. Minister Leo Thun v njem poudarja pomen prevodov Državnega zakonika za vzpostavitev enotnega slovenskega knjižnega jezika. Jezik in slovnična pravila, ki se uporabljajo v slovenskem delu Državnega zakonika, bi morali vpeljati v šole in upoštevati pri izdaji novih slovenskih beril in drugih gimnazijskih učbenikov (Vredništvo 1851: 45).
Uredništvo strokovne revije PS kakovost slovenskih prevodov Državnega zakonika potrjuje z dejstvom, da so tudi pravniki nejasnosti v nemškem izvirniku reševali tako, da so brali slovenske prevode (N.N. 1870: 12). Negativna kritika slovenskega prevoda Državnega zakonika je bila v PS objavljena šele v predzadnji številki revije leta 1871. Pravnik Ivan Geršak (1871: 321–324) se v svojem prispevku poglobi v prevod Zakona o notarskem redu (ALEX/ÖNB 1871: 205) in pri tem ugotavlja:
[S]ploh je ta postava v našem jeziku preokorna, tam pa tam nedosledna ter stvarno nepopolna, kar se že več časa pri državnem zakoniku zapazuje. (Geršak 1871: 323)
Geršak kritično razpravlja o vsebinsko pomanjkljivih in slogovno šibkih prevodih kot tudi o terminologiji v slovenski različici tega zakona (ibid.).
Jezikoslovni nasveti se pojavljajo tudi v korespondencah urednikov. Tako je leta 1898 Karel Štrekelj v pismu svojemu nasledniku Franu Vidicu svetoval, naj daje prednost metodi prevajanja, ki ne sledi izvirnemu besedilu:
Pri prelogi je gledati na to, da obsega vse, kar izvirnik, izvzemši morda kake nepotrebne zamaške (‚Flickworte‘) n.p.: ‚die Arbeiten werden unter die vorhandenen Richter vertheilt‘7; ‚vorhanden‘ bi tukaj ne bilo sloveniti s ‚kar jih je‘, ampak popolnoma izpustiti: unter die nicht vorhandenen kann eben nichts vertheilt werden!8 (Štrekelj 1898a)
Leta 1890, v obdobju urednikovanja Karla Štreklja, je bila v reviji SP objavljena podrobna analiza prevodov zakonov, ki so urejali kazenske postopke in pristojnost kazenskih sodišč. Pravnik Jakob Kavčič je na podlagi primerjave slovenske in nemške izdaje Državnega zakonika delno spremenil 104 strani obsežen prevod zakona o kazenskem postopku (ALEX/ÖNB 1873: 397–501). V reviji SP so objavili posamezne dele Državnega zakonika v izvirniku skupaj z njihovimi prevodi, kot tudi vse Kavčičeve popravke. Prevajalski posegi v besedilo so obsegali popravke tiskarskih napak in posameznih terminov ter vsebinske dopolnitve. Na tistih delih besedila, pri katerih je bila uporabljena metoda prevajanja, ki ne sledi zvesto izvirniku, se je Kavčič odločil za dobesedni prevod (N.N. 1890c: 188–192).
Med urednikovanjem Frana Vidica v analiziranih izdajah KRN ni bilo objavljenih prispevkov, iz katerih bi bil razviden diskurz o jezikovnih oblikah. Nasprotno pa so leta 1898 v reviji SP kritizirali prevode zakonskih besedil o izvrševanju sodne oblasti ter pristojnosti rednih sodišč v civilnih zadevah (ALEX/ÖNB 1895a: 329–332; 1895b: 333–353). Prevod naj bi sicer zvesto sledil nemškemu izvirniku in je v osnovi dober, kajti „on hrani v sebi mnogo suhega zlata“ (N.N. 1898a: 126). Ni pa odličen, temveč je „povit […] preveč v nemško, preveč v starikovo slovenščino“ (ibid.). V omenjenem prispevku so najprej obravnavani posamezni termini in drugi slovnični vidiki prevodov, ki so bili označeni za uspele (ibid.). V naslednjih treh izdajah revije SP so nato razpravljali o težavnih delih prevoda s poudarkom na terminologiji in stilistiki. Izpostavljeno je zlasti, da slovenski prevajalec še vedno preveč sledi nemškemu izvirniku:
Nasičeni smo vsi nemškim duhom in mislimo za trdno, da nam je prevajati v naš jezik ad litteram prav vsako nemško besedo, kakor da ne bi smeli pomagati si drugače. (N.N. 1898c: 222)
Če povzamemo ugotovitve, ni presenetljivo, da se je v preučenih medijih diskurz o jezikovnih oblikah pogosto pojavljal kot razsežnost kulture prevajanja, kajti na začetku izhajanja slovenskih prevodov slovenščina še ni bila standardizirana. Pripombe in nasveti so se tako osredinjali predvsem na slovnico, oblikoslovje in pravopis. Tudi na takratnem ministrstvu za šolstvo so se očitno zavedali pomembnosti vzpostavitve enotnega slovenskega jezika in so celo odredili upoštevanje slovničnih pravil iz slovenske izdaje Državnega zakonika pri pripravi beril in učbenikov (Vredništvo 1851: 45). Čeprav so očitno tudi na ministrstvih prepoznali pomen prevodov za oblikovanje knjižnega jezika, se zdi, da je hitra oddaja prevodov imela prednost pred kakovostjo.9 Terminološka vprašanja so bila v ospredju šele od leta 1871 naprej. Prvi neslovnični kriterij, po katerem so ocenjevali prevode, je bila razumljivost. V začetnem obdobju je bila aktualna tudi razprava o dihotomiji med metodo prevajanja, ki sledi nemškemu izvirniku, in metodo, ki se prilagaja ciljnemu jeziku in ciljni kulturi. Kontrolni prevajalec Dolenc se je kot pravnik zavzemal za zvesto metodo prevajanja, medtem ko je tretji urednik Karel Štrekelj, najverjetneje zaradi svoje slavistične izobrazbe, dajal prednost svobodni metodi prevajanja. V pričujoči raziskavi nismo preverjali, v kolikšni meri so slovenski uredniki priporočila v svojih prevodih dejansko upoštevali, temveč se v nadaljevanju posvečamo predvsem vprašanju, ali so bili uredniki pri reševanju prevajalskih zagat dovzetni za strokovno razpravo in ali so se je udeleževali.
4.2 Sodelovanje in mreže prevajalcev
Sodelovanje je po Prunču eno od temeljnih načel oziroma maksima kulture prevajanja (Prunč 2017: 33). Ker je prevodna dejavnost vselej vpeta v konkreten družbeni prostor, Prunč v svoje načelo sodelovanja vključuje tudi razmerja moči med akterji in njihovimi lastnimi legitimnimi interesi (Prunč 2008: 30–31). Po drugi strani sodelovanje v strukturiranih družbah zagotavlja, „dass komplexe Aufgaben ohne Reibungsverluste gemeinsam gelöst werden können“1 (Prunč 2017: 33). Za nadaljnje premisleke o sodelovanju v tem prispevku ni merodajen etični vidik, temveč delitev dela pri opravljanju poklica, ki se kaže v povezavah med prevajalci, ki so nastale ob prevodih Državnega zakonika.
Prvi pokazatelj sodelovanja je mogoče zaslediti v pismu, ki ga je Cigale kot prevajalec Državnega zakonika na začetku svojega dela poslal pisatelju in prevajalcu Deželnega uradnega lista Jožefu
