je Viktor prijel za ročico in spustil voznikov sedež. Ko je Ilona pod bluzo začutila ljubimčeve roke, mu je poskušala dopovedati:
– Viki, v avtu ni v redu in ravno sem z letala.
– Ja, vem, – je odgovoril, vendar ni prekinil svojega grobega božanja. – Letalski leti me vedno vznemirijo, deklica! Pa tebe?
Ilonino telo je avtomatično odgovarjalo na moške dotike. Njena stegna so se rahlo tresla, kar je Viktorja še podžgalo. Želja, da si jo takoj vzame, ga je popolnoma prevzela. Vzel si jo bo točno tu, v tesnem avtu, dišečem po limoninem osvežilcu zraka.
– Samo tega ne! Prosim, bodite previdnejši, – so zastokale hlačke, ki jih je skrbelo za snežno bele čipke.
– Vedel sem! Vse ne more iti kot po maslu, – je zamrmral modrček ter se bal, kaj se bo zgodilo z naramnicami in zadrgo.
Vnet ljubimec je z mrzlično naglico pričel slačiti Ilono. Najprej se mu je poskušala upirati, vendar ne posebej močno. Njen šibak odpor je moška strast hitro zatrla. Hrsknila je zadrga na modrčku in skorajda neslišno so se raztrgale čipke na hlačkah. V temnem avtu ni Viktor niti opazil čudovitega spodnjega perila. Zaradi ljubezenskega napora se je upognil tudi sedež. Skozi okna avtomobila je bilo opaziti oddaljene luči avtobusa.
– Joj, Viktor, danes si se obnašal kot kak divjak! – je med kratkim smehom rekla Ilona in si popravila razmršene lase.
Posmejal se je. Bil je zadovoljen s takšnim komplimentom:
– Tako zelo sem se dolgočasil, princesa!
Ilono je poljubil na lice in jo odpeljal domov. Začel se je nov dan. Sonce se je povzpelo nad strehe moskovskih nebotičnikov in rožnato oblivalo cesto. Igra svetlobe je preko odbleskov od neštetih oken želela doseči notranjost avta. Prečudovit sončni vzhod pa ni napovedoval ničesar dobrega radoživim hlačkam in nezadovoljnemu modrčku. Njihova slava je zamrla, ne da bi sijala vsaj eno noč.
Hlačke z dragoceno čipko so se valjale na avtomobilski preprogi. Bile so raztrgane in umazane. Čez nekaj ur bo Viktor svojo mlado ženo odpeljal v porodnišnico. Ko se bo zaradi popadkov sklonila, bo pod zadnjim sedežem zagledala tuje ženske hlačke in takoj dojela, od kod so se vzele. Njena bolečina se bo podvojila in se zlila z nevzdržno muko ljubosumja.
Nedrček, ki so ga brezupno uničile močne moške roke, je Ilona doma slekla in ga brez obžalovanja odvrgla v smetnjak. Čez teden dni ga bo na smetišču našla kakšna zapita klošarka in si rekla: “Nič hudega, bo že prišel prav!” Nekako bo popravila zadrgo in si z darilom ljubezni okrasila svoje pomilovanja vredne, usahle prsi.
Napaka
Zaradi vznemirljivih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako drastično spremenila. Ilona se je namreč začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami.
– Kaj te briga! – mu je hladno odgovarjala, ko jo je nedolžno spraševal, kako se počuti. – Od kdaj pa se zanimaš zame?
– Kaj pa govoriš, draga? – se je čudil. – Zdi se mi, da sem vedno…
– Vedno si me puščal samo. Vedno si bil zaposlen s svojim delom. Vedno si prišel domov samo zato, da si lahko nekje prespal, – je ravnodušno naštevala Ilona. – Dovolj je, Boris! Pozno je za to, da bi iz sebe sedaj naredil ljubečega moža.
Boris je poskušal ugovarjati, vendar je njegova ostra retorika sicer izkušenega odvetnika naletela na sarkastične nasmehe in sovražne Ilonine poglede.
– Mi hočeš dopovedati, da me nisi pustil same v hotelu, ko sva bila v Sočiju? Na moj rojstni dan? Imela sem petintrideset let! Sama sem sedela za pripravljeno mizo kot kakšen bedak, sram me je bilo pred natakarji! Ti si pa enostavno zamudil na letalo!
– Draga, že stokrat sem ti pojasnil! Zadržal sem se zaradi pomembnega postopka…
– Seveda, zaradi postopka, povezanega s kakšno estradnico. Vsi znanci so mi govorili, da spiš z njo.
– O, moj bog, nič nisem imel z njo! In zakaj spet pogrevaš stvari, ki so se zgodile pred desetimi leti?
Ilona je pričela z naštevanjem Borisovih umazanih dejanj: ni je pospremil iz porodnišnice, ko je rodila njunega drugega sina, v London je odletel ravno na dan, ko je prejela pomembno nagrado za svoje strokovno delo, vzrediteljem je vrnil psa, ki so ga imeli štiri leta.
Zaradi teh neprijetnih spominov se je par pogosto prepiral, po več dni nista govorila. Delo mu je pomagalo, da je vsaj začasno pozabil na družinske razprtije. Boris je bil uspešen moskovski odvetnik. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, o katerih se je glasno razpravljalo na televiziji in spletu. V dvajsetih letih je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici in jih spretno uporabljal. Na svojem bančnem računu je imel precej denarja. Nekaj ga je vložil v perspektivne poslovne projekte in lahko bi živel, ne da bi delal.
Vendar si brez svojega ljubega dela ni predstavljal življenja. Vsak dan, napolnjen z množico sestankov, presenetljivimi preobrati človeških usod, potovanji, novimi vtisi… Kako naj bi shajal brez tega? Poleg tega se je čutil dolžnega, da pomaga ljudem. Tega sicer ne bi nikomur priznal, a samega sebe je imel za nekakšnega upravljalca usod. Stranke so mu zaupale najgloblje skrivnosti, rotile so ga za pomoč in zares je reševal človeška življenja!
Pred približno petimi leti je svoje misli zaupal Iloni. Pogledala ga je s svojimi globokimi, pronicljivimi očmi in tiho rekla:
– Ne nakoplji si preveč, Boris! Mogoče ne boš zdržal.
Zgodilo se je natanko to, kar je napovedala žena. S časom je postajal strašansko utrujen. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval in bral zadeve strank, a pri tem ni razumel ničesar. Začelo se mu je celo dozdevati, da je odvetniško delo nesmiselno.
“Delam kot konj, brez počitka in zabave. Pokvaril sem odnose z ženo. Niti opazil nisem, kdaj so zrasli moji otroci. In čemu vse to? Da bi pomagal zločincem in jih rešil kazni?” je otožno razmišljal Boris.
Dojel je, da bo moral pustiti službo. Mogoče samo začasno, za kakšnih pet let, dokler si ne zbistri misli in se njegova duša ne očisti vse nabrane umazanije. Odločil se je, da bo odpotoval v majhno deželo ob morski obali, ki prinaša mir. Izbral je Slovenijo. Z Ilono sta tu večkrat preživljala dopust in Borisu je bila zelo všeč avra tihe miline, ki ovija slovensko obalo. Kupil je prijetno hišo z majhnim vrtom in zaživel tako, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.
Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in, seveda, srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami, čeprav je možu in vsem znancem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako nečloveško in pustiti mame same. Boris je moral njeno odločitev sprejeti, vedel je, da si ne bo premislila, tudi če bi to zahteval.
“Zakaj pa bi sploh morala pustiti tukajšnje
