vleklo ljudi v njeno bližino. Pacientke so o njej govorile:
– Tako je lepa, dobra, razumevajoča…
Moški so nehote podlegli njeni privlačnosti. Bila je ljubka, imela je goste kostanjeve lase, tanek nosek in ogromne rjave oči. Istočasno je bila prefinjena kot kakšna Francozinja in zadržana kot Angležinja. Nihče ne bi verjel, da ima že petinštirideset let, več kot trideset ji človek ne bi prisodil. Redna vadba v fitnesu in bazenu ji je omogočala, da je ohranila dekliško vitkost, poleg tega je pred kratkim imela lepotni poseg na obrazu in je izgledala skorajda kot vrstnica svojega starejšega sina.
Ilonina prednost je bila tudi v njenih sposobnostih vodenja. V centru je bilo zaposlenih deset odličnih strokovnjakov. Ni ji bilo žal denarja, ki ga je namenila za koristne seminarje in usposabljanja, poleg tega je pri svojem delu uporabljala najnovejše metode.
– Ne pozabite, dragi sodelavci, v sodobnem svetu ljudje ne častijo več duhovnikov in svečenikov, čarodejev ali prerokov, – je Ilona govorila svojim podrejenim na sestankih, – naloge svetih oseb smo prevzeli mi, psihologi. Svojim pacientom dajte upanje in duševni mir. Vnesite harmonijo v njihove nemirne duše. To sploh ni težko! Najpomembneje je, da človeka prepričate v to, da vam zaupa.
Od svojih zaposlenih je zahtevala, da imajo do strank spoštljiv odnos, da so pozorni in rahločutni. Zaposleni so bili dobro plačani, najboljši so bili tudi nagrajeni. Takšen način delovanja je dajal izredne rezultate in center je imel visoke mesečne prihodke. Tudi Ilonin mož ni slabo zaslužil, vendar se v ženino delo ni vmešaval. Ilona je bila popoln gospodar svojega posla.
Kolona vozil se je pomaknila naprej po zasneženi cesti. Ilona ji je nemudoma sledila. Na ustnicah ji je še vedno igral nasmeh, razmišljala je o novem pacientu, Valeriju Borisoviču.
– Dober moški, zelo dober, – si je govorila in mehko trenila z očmi.
Ni bil veliko starejši od nje, izgledal je mladostno, sveže, Iloni se je zdelo, da jo spominja na njenega najljubšega igralca Georgea Clooneyja. Tudi denarja mu ni primanjkovalo, saj je bil lastnik znane verige fitnesov in savn. V center je Valerij prišel zaradi težav, tipičnih za premožne moške v srednjih letih. Pred kratkim se je poročil s prelepo žensko, ki je bila dvajset let mlajša od njega. Kmalu sta dobila otroka. Vse je izgledalo kot hollywoodski happy end! Ampak Valerij je nenadoma spoznal, da mu je z mlado ženo Juljo dolgčas.
Julja se z njim ni želela več udeleževati poslovnih sprejemov in družabnih večerov. Govorila je le še o stvareh, ki so bile povezane z otrokom; o dojenju, kopanju in razvojnih igračah. Veliko ur je preživela na spletnih forumih za mamice in zvečer možu pripovedovala o tem, kar je prebrala. Tudi seks se je spremenil v nekaj, kar je povsem brez okusa, bil je kot v kozarčku zapakiran zelenjavni pire za otroke.
– Julči, a ne bi prebrala še kaj drugega? – ji je predlagal Valerij. – Kaj če bi skupaj pogledala erotični triler? V spalnici, s steklenico vina in skledo jagod… Tako kot sva to včasih počela?
Oči mlade ženske so se od začudenja povečale in nenadoma je bruhnila v jok.
– Me kriviš za to, da sem postala neumna in nezanimiva? To naj bi bila tvoja hvaležnost za sina, ki si si ga tako želel? Svojo lepoto, svojo mladost sem žrtvovala, ti pa, ti pa…
Valerij je s težavo pomiril ženo, ki je po tem izbruhu celo izgubila mleko. Dva dni je hodil po lekarnah in kupoval vse mogoče preparate, da bi žena lahko zopet dojila. Mleko se je vrnilo in Boris si ni upal izreči niti enega očitka več.
– Veste, mislim, da sem sam kriv za vse. Starejši sem od nje, torej bi moral biti pametnejši, vendar mi nikakor ne uspeva, – je žalostno pripovedoval Iloni na prvi terapiji.
Izgledal je, kot da je v zadregi, kot da bi se želel opravičiti za to, ker zaposlenemu strokovnjaku krade čas s svojimi neresnimi pomenki. Ilona pa mu je namenila takšen prijateljski nasmeh in ga tako razumevajoče pogledala v oči, da je takoj pozabil na svojo zmedenost.
– Verjemite, Valerij, čisto nič niste krivi za to, kar se dogaja. Vaša Julja pa tudi ne. Z ženo sta enostavno odšla v različne smeri. Naša naloga je, da vaju vrnemo na skupno pot in vzpostavimo prejšnje družinsko zadovoljstvo…
– Pa je to mogoče, doktorica? – je vprašal Valerij.
Ilona je v njegovem glasu takoj začutila odtenek zaupanja. Podrobno mu je razložila svoje psihoterapevtske metode. Kako pozorno jo je poslušal! Kako hvaležno ji je ob odhodu stisnil roko! Za Ilono je bil Valerij kot odprta skrinjica, v katero se zlahka zakoplješ in ven potegneš točno to, kar potrebuješ.
Že dolgo so ji bile znane duše teh močnih, bogatih, na zunaj samozavestnih moških. Želeli so se samo z nekom pogovoriti o svojem otroštvu, starših, starih kompleksih in skritih strahovih. Odrasli fantiči so iskali zamenjavo za svojo mater, da bi na njenih kolenih izjokali svoje zatajevane zamere. Močneje kot se bodo razkrila njegova čustva, več hvaležnosti bo kot psihologinja prejela.
Med razmišljanjem o zadevi je Ilona vstopila v sprejemnico svojega centra. Vedno prijazna receptorka Vika jo je pozdravila in jo z milim nasmehom vprašala:
– Vam prinesem kavo?
– Nekoliko kasneje. Bom povedala kdaj, – je zadržano odgovorila Ilona.
Ni želela sama uživati ob kavi, s sodelavci pa se tudi ni želela pogovarjati. Ilona je bila mnenja, da mora dober vodja ohranjati določeno profesionalno distanco.
V svojem kabinetu je takoj odprla mapo z Valerijevimi dokumenti. Načeloma ni bilo pri njem nič zapletenega. Lahko bi mu svetovala, da se prične ukvarjati s športom, da si z ženo razdelita obveznosti glede otročička in si dvakrat tedensko privoščita čas zase, otroka pa pustita pri zanesljivi varuški. Da bi rešila njegove težave, potrebuje zgolj dve ali tri terapije… A Ilona si je želela, da bi lahko Valerija videvala dlje!
Zazvonil je interni telefon in melodični glas tajnice je sporočil:
– Prišel je pacient, ki je naročen ob desetih.
– Hvala, naj vstopi, – je odgovorila Ilona.
Ko je zagledala Valerija, je nehote vstala. Na sebi je imel prekrasno italijansko obleko, črno, z izredno tanko rdečo črto. V rokah je držal šopek orhidej.
– Dobro jutro, doktorica! – je hitro rekel, pristopil k Iloni in ji izročil šopek.
V njegovih očeh se je iskrilo veselje, pomešano z zbeganostjo, na licih so se pojavili rdeči madeži. Iloni so omenjeni znaki brez vsakršnega dvoma govorili o tem, da se pacient zanima zanjo. Sprejela je šopek, Valerij pa je prestregel njeno roko in jo spoštljivo poljubil. Ilona je začutila oster vonj drage dišave. Očitno se je skrbno pripravil na srečanje!
– Vi ste prava čarodejka! – je vznemirjeno začel Valerij. – Po terapiji sem prvič po dolgem času mirno spal celo noč. Začel sem verjeti v to, da lahko spremenim svoje življenje in postanem srečen!
Ilona je spoznala, da so njegove besede povsem iskrene. Že pri prvem obisku je opazila, da bo delo z njim enostavno, ker je po naravi odkrit in pozitiven človek, poleg tega je zaupljivejši od drugih.
– Vedela sem, da bo tako, – je z nasmehom odgovorila. – Moje delo je, da ljudem povrnem vero vase. Bi želeli nadaljevati s terapijami, dragi Valja?
Pogosto
