zavpij in prišla mu bom pomagat.”
“Heng, odloži svoje spodnjice v koš za perilo, jutri jih bom uredila.”
Ko sta odšla, je Wan dejala:
“Jojme! Jojme, kaj meniš o temu, tetka Da?”
“Čudno, mar ni? Vendar me Hengovo obnašanje spominja na ptičje. Težko rečem za kaj točno gre, ampak način, kako je sedel tukaj kot na gredi in način, na katerega je jedel in se potem podelal po jedi… Ptiči to počno – predvidevam, da tudi mnoge druge živali, ampak ti opazuješ kokoši v svojem dvorišču. Ne gre mi iz misli, da je počival tam v svoji rjuhi in z očali po tem, ko je pojedel kotlet.”
“Torej potem ne misliš, da je neobvladljiv? Malce me skrbi najina postelja… kupila sva nove vzmetnice pred samo nekaj tedni… Bilo bi jih škoda, mar ne? Misliš, da bi bilo v redu, če ga damo v skedenj dokler ne bomo prepričani?”
“Ne, ne skrbi. Niti ptice ne serjejo v svojem lastnem gnezdu, čeprav bi ga morda hotela dati v plenice dokler ne ugotovimo, kaj se dogaja… Ali spodnjice za inkontinenco, če se bo nadaljevalo, vendar boš ponje morala v mesto.”
Ko se je Heng vrnil z Denom, je izgledal malce razočaran, celo malce v zadregi.
“Si v redu, Heng?” je vprašala njegova soproga.
“Da, nezgoda. Ne skrbi. Ni težav. Nič več danes. Pojdi spat sedaj.”
“Da, dobra zamisel, tetka Da, kaj pa njegov mlečni napitek?”
“Res menim, dag a potrebuje pred spanjem. Naj te ne skrbi za novo posteljo, prej se ni podelal vanjo, mislim da se tudi nocoj ne bo, vendar ne bi želela, da vstaja sredi noči v iskanju česa za pod zob, če bi živela z njim.”
“Ne, verjetno imaš prav, Den, samo posedi očeta za rob mize za minute. Din, pojdi po kozarec tistega mlečnega napitka, boš, prosim?”
Ko ga je pospravil in ni bilo nobenih sumljivih hrupov ali vonjav, je Wan naročila otrokoma, naj očeta spravita v posteljo.
“Kmalu pridem gor pogledat, če je vse v redu z njim, ampak menim, da bo sedaj spal.”
“No, no, no, tetka Da, kaj storiti, eh? Sedaj imamo človeka-ptiča v hiši! Kaj misliš o tem?”
“Nisem še prepričana, Wan. Ampak tvoja šala bi utegnila biti bližje resnici kot misliš. Morali bomo počakati in videti.
“Najprej počakajmo, da vidimo, če se bo želel pozimi preseliti na jug.”
Wan ni bila prepričana, če se Da šali ali ne, zato se je nasmehnila napol, upajoč, da brezizrazno, vendar je dejansko vedela, da se tetki Da, zdravilki ne bo zdelo tako.
Skrbelo jo je, konec koncev, koga ne bi v takšnih okoliščinah?
Конец ознакомительного фрагмента.
Текст предоставлен ООО «ЛитРес».
Прочитайте эту книгу целиком, купив полную легальную версию на ЛитРес.
Безопасно оплатить книгу можно банковской картой Visa, MasterCard, Maestro, со счета мобильного телефона, с платежного терминала, в салоне МТС или Связной, через PayPal, WebMoney, Яндекс.Деньги, QIWI Кошелек, бонусными картами или другим удобным Вам способом.
