prav. Se spomniš, kako je tvoja tetka dobila kri?”
“Da, mati, vendar jo bo bom vzel drugemu kozlu, da si lahko prejšnji opomore?”
“Da, dobra zamisel, Den. Vsak dan uporabi drugega kozla za kri, Din pa lahko še naprej sledi svoji običajni molzni rutini. Zaenkrat naj bo vse kozje mleko za tvojega očeta, prav? On ga precej bolj potrebuje kot mi in ne želimo, da postane lačen sredi noči, mar ne?”
“Ne, mati, zagotovo ne! Sinoči sem potreboval celo večnost, da sem lahko zaspal. Na smrt me je bilo strah, da se bo oče pričel sprehajati naokrog, da bo morda šel iskat kaj za pojest - ali koga.”
“Zaenkrat naj te ne skrbijo takšne stvari, Den. Bližje sem kot ti, tako da se bo najprej spravil name, vendar, če zagledaš v njegovi postelji zgubano, brezkrvno gmoto kože, pojdi ven. Enako velja, če nekega jutra zagledaš četvero rdečih oči, ki strmijo vate izza našega komarnika.”
“Kakopak, mati! Takoj grem po tisto kri. Kje je Din?”
“Ne vem, morda je že začela. Ti se spravi na delo, jaz pa grem z motorjem po tetko Da – mislim, da bomo še naprej potrebovali nekaj pomoči s tvojim očetom. Ti in tvoja sestra počakajta, da se vrnem, preden gresta gor k njemu, prav?”
“Da, mati, ne rabiš mi reči dvakrat, vendar, kako ravnati, če pride sem dol?”
“Mislim, da ne bo… spal je, ko sem vstala iz postelje, v vsakem primeru prideva kmalu. Če vseeno vstane, mu zgolj dovolita, da vaju poljubi za dobro jutro.”
Wan se je vrnila deset minut kasneje z Da, ki je sedela na svoji mizi in čakala na neogiben obisk nekoga iz Hengovega gospodinjstva. Ko sta se vrnili, Heng ni prišel dol. Din je zbrala mleko in Den je bil domala pripravljen.
“Prav,” je rekla Da,“ zaenkrat priporočam mešanico kozjega mleka in krvi v razmerju 50-50 s čajno žličko bazilike, polovico koriandra in kapljico tega. Dobro premešajte in to je to. Dajte mu pol litra zjutraj in ravno toliko pred spanjem. To bi zaenkrat moralo zadostovati. Oh, in nikoli mu ne dajajte česna, to je zelo slabo za vampirje! Pojdimo sedaj gor k njemu.”
“Preden gremo gor, tetka Da, ti moram povedati, da je večino noči presedel vzravnano v postelji, svetleč se kakor svetilnik z bledo poltjo in roza očmi z rdečimi zenicami. Oh, in ko je spregovoril z nami! O, moj Buda! Nikoli še nisem slišala ničesar podobnega. Rekel je ‘Dober večer, družina’ s takšnim nenavadnim, globokim glasom… bilo je res zastrašujoče.”
“Nič ne de… pojdimo ga pogledat.”
Šli so gor s svojo steklenico mlečnega napitka in vstopili v prostor. Vse naoknice so bile zaprte, tako da je bilo notri temno kot v rogu. Wan je ponovno stopila ven, vzela svečo iz svečnika, jo prižgala z vžigalnikom, ki je visel na vrvici v bližini in ponovno vstopila v prostor, da bi se pridružila Da, ki si je drznila približati se postelji, v kateri je spal Heng.
Soj sveče ni razkril nič novega, tako da sta dami zvezali komarnik i sedli vsaka na svojo stran postelje. Wan je potegnila pregrinjalo in tam je ležal, na hrbtu, nag, z na široko razprtima rokama kot Jezus na križu, z odprtimi očmi, dvema globoko rdečima krogoma v roza mandljema na duhu podobni brezizrazni maski, njegove ustnice so bile kakor dve tanki progi okrog njegovih ust.
Wan je vprašujoče pogledala Da, ki je preučevala svojega pacienta. Hrbtno stran roke je prislonila na njegovo čelo in ni je presenetilo, da je telesna enaka sobni temperaturi.
“Kako si danes, Heng?” je vprašala njegova soproga.
“Lačen… ne, žejen,” je dejal, pri čemer so besede bobnele iz njegovih ust kot grmijo skale z gora ob skalnem podoru.
“Prav, dragi moj, vstani potem. Imava zate še nekaj tistega čudovitega mlečnega napitka.”
Dami sta mu namestili blazine, mu pomagali sesti vzravnano in ga po tem pokrili z odejo. “Popij tole, dragi moj,” je rekla Wan, “ta okus ti je bil včeraj najbolj všeč.”
Da je vlila nekaj v kozarec in vtaknila vanj slamico zanj. Heng je popil dva kozarca roza tekočine z zeleno zeliščno peno in zdelo se je, da ga je dvignilo. Vzravnal se je in pogledal naokrog kot da mu je to prvič.
“Ti je všeč to, kaj, Heng?” je vprašala Da. “Vidim, da si sedaj veliko živahnejši kot si bil, ko sva prišli. Misliš, da boš danes lahko prišel dol? Sončna svetloba bi ti utegnila dobro deti… zgledaš malce bledo… nisi vajen ostajati v hiši, kajne?”
Heng jo je pogledal kot bi govorila nek tuj jezik in nato pogledal še svojo soprogo.
“Bi želel iti na stranišče, Heng? Minilo je kar nekaj časa, čutiš da je tam spodaj vse v redu? Bi šel sedaj na stranišče ali naj ti prinesem vedro sem gor?”
“Da, dobra zamisel, rad bi šel dol na stranišče, ampak najprej bi še malo mlečnega napitka.”
Ker nobena izmed žena ni vedela, koliko bi ga naj konzumiral, sta mu dovolili, da spije kolikor želi in Heng je popil cel liter.
Da je sedla in opazovala, medtem ko mu je Wan pomagala, da se obleče. Ko je mlečni napitek pričel učinkovati, je Heng postal bolj aktiven.
“Dajva potem, dragi, dajva te obleči in spraviti dol.”
Dami sta ga prijeli vsaka pod eno roko in pomagali tresočemu možakarju na noge. Bil je kot kolo z majavim kolesom. Ko sta ga spravili ven, na stopniščni podest, se je malce zdrznil ob bleščeči svetlobi, kakor bi se vsak po tem, ko je dan in pol preživel v zatemnjenem prostoru. Den in Din sta opazovala očeta kako se ob pomoči tete in soproge kot dipsoman spušča po stopnicah.
Bili so zgroženi nad tem, kako krhko in drugače izgleda. Heng je bil zmerom suhljat, vendar je bil sedaj posušen, bel kot sneg, z dvema rdečima mandljema namesto oči. Premaknili so se, ko se je usedel na mizo za premor.
“Den, imaš še zmeraj tista stara sončna očala? Mislim, da jih tvoj oče danes potrebuje, ker so njegove oči malce občutljive.”
Da je vprašala, “Lahko spraviš Henga sama do stranišča, Wan, ali želiš, da ti Den pomaga?”
“Ne, mislim, da bom lahko.”
Odpeljala ga je vstran, pri čemer si je Heng s prosto roko zakrival oči. Ko so ga posedli na mizo petnajst minut kasneje, se je zdel izčrpan od podviga.
“Din, pregrizi se gor in vzemi rjuho in par blazin, boš, prosim? Tvoj oče bo danes počival tukaj spodaj, da pride do svežega zraka in sončne svetlobe. Nikoli v življenju še ni preživel toliko časa znotraj, tako da njegovo telo ni vajeno tega. Poglej, v kakšnem stanju je…”
Heng je vas čas pogledoval od enega govornika k drugemu, vendar se ni zdelo, da sledi pogovoru. Priskrbeli so mu udobno posteljino in Den je proizvedel sončna očala s temno črnimi, zrcalnimi lečami, na katere je bil tako ponosen pred desetletjem, ko so bile modne.
Heng je s svojimi očali posledično izgledal kot nekakšen čuden ptič, naslonjen na strešni podpornik, zavit v belo rjuho.
“Prav, otroka, menim, da je najbolje da gresta pripravit še nekaj mlečnega napitka za vajinega očeta. Zdi se, da je danes zelo lačen, kar je dober znak. Vidi se, da nekaj delamo prav!”
“Danes
