let, tako da je gore poznal tako dobro kot večina ljudi pozna svoj lokalni park.
Vedel je, katerih območij se mora izogibati zaradi zemeljskih min in paketov strihnina, ki so jih Američani odvrgli v sedemdesetih, vedel je tudi, katera območja so bila očiščena, čeprav so saperji izpustili eno ali dve, ki ju je ena izmed koz našla pred mesecem. Škoda je je bilo, čeprav njeno mrtvo telo ni bilo zavrženo in je njen konec hitro nastopil, po tem ko je premik kamna sprožil mino in jo izstrelil v nebo skupaj z njeno odtrgano glavo.
Bilo je predaleč vstran, da bi nesel njeno truplo domov, zato je gospod Lee preživel nekaj dni v gorah in se prejedal, medtem ko je njegovo družino na kmetiji na smrt skrbelo zanj.
Gospod Lee je bil zadovoljen človek. Užival je v svojem delu in svojem življenju na prostem in že zdavnaj se je sprijaznil z dejstvom, da ne bo nikoli bogat ali šel spet v tujino. Iz tega razloga sta bila s soprogo zdaj srečna, da sta imela zgolj dva otroka. Oba je imel enako rad in želel zanju najbolje, vendar pa je bil tudi vesel, da sta končala šolanje, tako da bosta lahko delala s polnim delovnim časom na kmetiji, kjer je njegova žena pridelovala zelišča in zelenjavo ter redila tri prašiča in nekaj ducatov kokoši.
Gospod Lee je razmišljal, koliko bi lahko razširil svojo kmetijo z dodatno pomočjo. Morda bi lahko redili še kakšen ducat kokoši, nekaj dodatnih prašičev in morebiti imeli še polje sladke koruze.
Predramil se je iz svoje zasanjanosti, “Kaj, če je resno, Mud? Tega nisem prej omenil, vendar sem dvakrat ta teden omedlel in bil sem blizu temu še dva ali trikrat.”
“Zakaj mi tega nisi prej povedal?”
“No, saj veš, nisem želel, da te skrbi in nič ne bi mogla storiti glede tega, mar ne?”
“Ne, ne osebno, vendar bi te prej spravila k tvoji tetki in te morda poskušala spraviti k zdravniku.”
“Ah, saj me poznaš, Mud. Rekel sem, ‘Počakajmo, da vidimo, kaj ima tetka za povedati, preden porabimo ves ta denar’. Moram priznati, da se včasih počutim precej nenavadno in malce se bojim, kaj bo tetka jutri rekla.”
“Da, jaz tudi. Se res počutiš tako slabo?”
“Včasih, preprosto nimam skoraj nobene energije. Včasih sem lahko tekel in skakal s kozami, zdaj pa se utrudim, ko jih samo gledam!”
“Nekaj se dogaja, prepričan sem v to.”
“Glej, Paw,” kar je bilo njeno nedomiselno ljubkovalno ime zanj, saj je pomenilo ‘oče’ v tajščini, “otroka sta pri vratih. Bi ju rad zdaj obvestil o tem?”
“Ne, prav imaš, zakaj bi jima zdaj delal skrbi, mislim, da bo tetka poslala po mene jutri popoldan, tako da jima povej, da bomo imeli družinski sestanek, ko bo čas za čaj in da morata biti tam.”
“Mislim, da bom zdaj šel v posteljo, spet se počutim utrujeno. Tetkin pljunek me je poživil za nekaj časa, vendar je učinek pojenjal. Reci jima, da sem v redu, ampak reci Denu, naj jutri pelje koze ven namesto mene, boš? Ne rabi jih peljati daleč, zgolj do potoka, da se lahko napasejo obrečne trave in napojijo… Ne bo jim škodovalo za kakšen dan ali dva.”
“Ko boš imela deset minut časa, mi boš lahko pripravila nekaj tvojega posebnega čaja, prosim? Tistega z ingverjem, janežem in ostalim… to bi me moralo malo okrepiti… Oh, in nekaj meloninih ali sončničnih semen… Mogoče bi lahko vprašala Din, če bi jih razpočila zame?”
“Kaj praviš na skodelico juhe? Tvoja najljubša je…”
“Ja, prav, ampak če bom spal, jo samo postavi na mizo, kasneje jo bom pojedel hladno.”
“Pozdravljena, otroka, jaz grem danes prej v posteljo, ampak ne želim, da vaju skrbi, v redu sem. Vajina mati vama bo pojasnila podrobnosti. Mislim, da sem staknil zgolj nekakšno infekcijo. Lahko noč vsem.”
“Lahko noč, Paw,” so vsi odgovorili. Din je delovala posebej zaskrbljeno, medtem ko so vsi nestrpno pogledovali zadenjsko umikanje gospoda Leeja in potem drug drugega.
Medtem ko je gospod Lee ležal v tihi temi, je še bolj čutil, kako njegovo telo ob straneh utripa kot razpadajoč zob, ki zmeraj dela zgago ponoči v postelji, vendar je bil tako izčrpan, da je hitro zaspal, še preden so mu prinesli njegov čaj, juho in semena.
Zunaj, za veliko mizo v polsvetlobi, je preostala družina z utišanimi glasovi razpravljala o stiski gospoda Leeja, klub dejstvu, da jih nihče ne bi slišal, če bi govorili glasno.
“Mama, bo Paw umrl?” je vprašala Din skoraj v solzah.
“Ne, draga, seveda ne,” je odgovorila, “vsaj… Mislim, da ne bo.”
1 2 DILEMA DRUŽINE LEE
V tipičnem podeželskem slogu so vsi spali skupaj v edini sobi v hiši: mati in oče sta imela dvojno vzmetnico, otroka sta imela vsak po eno enojno, tri postelje so bile zaščitene s svojimi komarniki in ko so ob zori vstali, so se vsi po prstih izplazili, da ne bi zbudili Henga.
Vedeli so, da je nekaj narobe, ker je po navadi prvi vstajal in zapuščal hišo tudi ob najhladnejših jutrih. Kukali so čez komarnik, da bi si ogledali njegov mrtvaško bled obraz in izgledali so zaskrbljeno, dokler jih mati ni napodila ven.
“Din, naredi nam uslugo, draga. Ni mi všeč, kako oče izgleda, tako da se hitro stuširaj in pojdi do tetke, da vidiš, če nam ima kaj za povedati, boš? Pridna punca. Če še ni pripravljena, vem, da smo zgodnji, jo vprašaj, če bi se lahko posebej potrudila za svojega najljubšega načaka, boš, preden bo prepozno?”
Din je jokaje stekla pod tuš. “Oprosti, ljubezen, nisem te želela razburiti!” je zavpila za hčerjo.
Ko je petnajst minut kasneje prispela do hiše svoje velike tete, je bila stara šamanka že budna in oblečena, sedela je za veliko mizo pred hišo in jedla riževo juho.
“Dobro jutro, Din, lepo te je videti, boš skledo juhe? Okusna je.” Da je svojim vnukinjam posvečala posebno pozornost, še posebej Din, vendar ko je slišala, kaj je imela za vprašati, si ni mogla pomagati, da ne bi rekla, da je njena mati veliko spraševala o ustrezni diagnozi v zadnjih štiriindvajsetih urah.
“Ta tvoja mati! Prav, bomo videli, kaj lahko storimo… Tvoj Paw slabo izgleda, kajne?”
“Da, tetka Da, bled je kot truplo, vendar mislimo, da še ni mrtev… Mati ga je želela zbosti z buciko, ko sem odhajala, da bi videla, če bo reagiral, vendar nisem ostala, da bi videla. Nočem, da Paw umre, tetka Da, prosim, reši ga.”
“Storila bom vse, kar lahko, otrok, vendar ko Buda pokliče, nihče na svetu ne more reči ‘Ne’, ampak bomo videli, kaj lahko storimo. Pridi z menoj.”
Da je vodila v svoje svetišče, prižgala svečo in zaprla vrata za njima. Upala je, da bo Din pokazala interes za ‘stare načine’, dokler je še dovolj mlada, da jo obuči, saj je vedela, da bo nekega dne potrebovala naslednika, če naj posel ostane v družini Lee.
Pokazala je na Povpraševalčev predpražnik na tleh in Din je sedla, nakar se je sprehodila okoli koče, mrmrajoč molitve in zakletve ter prižgala še nekaj sveč, preden je sedla nasproti Din, ki je strmela v svoje roke, sklenjene v njenem naročju.
Da je pogledala svojo nečakinjo,
