je najbolj zanimivo, “je nadaljeval napovedovalec,” … en učitelj iz Irkutska je bil ljubitelj Nikolaja Vasiljeviča Gogola in je preprosto idoliziral njegovo delo, zlasti delo “NOS”. Vse življenje sem prihranil denar za potovanje v Leningrad (danes Sankt Peterburg), kjer je bil postavljen spomenik-znak z dolgim nosom na bakrenem listu, podobno Gogolevskemu. Toda Perestroika je prekinila vse načrte; vse svoje prihranke je vložila v OJSC MMM in tako kot milijoni vlagateljev ostala luknja s krofi. Potem ko se je ogrela in utrpela obsežen miokardni infarkt, je spet začela varčevati denar za pot v Sankt Peterburg in se celo na skrivaj preoblekla, ponoči nabirala prazne steklenice in pločevinke v sodih za smeti in po pločnikih. In zdaj so se dolgo pričakovane sanje uresničile čez deset let. V glavno mesto je prišla heroj Sankt Peterburga. In potem, ko je v preiskovalni pisarni ugotovila, kje se nahaja iskani in dolgo pričakovani spomenik, je s tremi prestopi odhitela s stvarmi na javnem prevozu, zakaj s transferji? Samo, da je Moskvichka sedela za informacijsko mizo, in Moskovčani, za razliko od Piterceva, radi pošiljajo drugo pot, kot tokrat. Ko je prišla pet ur po dolgo pričakovanem kraju, se je ozrla okoli sebe in, ne najdejo nič podobnega, odločila, da vpraša bližnje patrulje, ki so budno gledali na delavce migrante, ki bodo od njih odtrgali babice:
“Dragi moji,” jih je poklicala, eden od njih se je odzval in se obrnil proti njej, “mi lahko poveste, kje je spomenik Gogolovemu” NOS-u”?
– In tu, – zaposleni je zasukal glavo, – nekje tukaj. – in je pokazal na golo steno in ofanarel: od plošče so bile na steni le luknje in neokrnjena šablona, velikosti ukradene plošče s konveksnim človeškim nosom. Babica je takoj umrla zaradi motnje srčnega infarkta. S tem se je naš prenos končal. Vse najboljše. Do
Ottila je spil še en kozarec in odšel spat.
V temi ob postelji se je slekel in splezal, da bi premagal stran svoje žene, ki je smrčala v zadušilu. Niti premaknila se ni. Ko se je povzpel nad ženo in bil med steno in ženo, ga je omamil smrad in veter z ustnic ljubke polovice. Ottila je globoko vdihnil zrak in dvignil zgornji del prsnega koša, nekoliko večji od glave, zataknil glavo v zadnji del glave na ženin zaspan pleksus. Uho je položil na spodnje in zgornje uho pokril z zgornjim prsnim košem. Smrčanje je izginilo in v toplini in udobju je zastal kot dojenček.
Zjutraj se je zbudil zvit na blazino. Žene ni bilo. Šel je do umivalnika in se, opral, oblekel v polno obleko. Šel je do vrat vhoda v Strongpoint, vzel ročaj in… Vrata so se v tej situaciji odprla od njega in dreknila, v trenutku, ko je pritisnil ročaj vrat, vlekel Ottilo v prostor Strongpoint, kot da je brez težkega zračnega bitja. Vlekel je noter in strmoglavil v goro Žena. Trebuh s prsmi se je oblazinil in vrgel celico nazaj.
– Kaj si ti? Izoldushka!? – je med letenjem vprašal presenečeno in zatem je čutil bolečino na hrbtu glave, udaril je v tla.
– Obrišite noge, tam sem se umil. je lajala in še naprej motila tla, se upognila v spodnjem delu hrbta, nazaj k njemu. Policist je obšel njeno rit, si obrisal noge, si obesil copate z zajčjimi ušesi in vstopil v pisarno. Prvo, kar je storil, se je postavil na stol, nato pa stopil do telefona na mizo in ga potegnil na svoj rob. Vzel je telefon, sedel na rob mize in ga prislonil k ušesu. Poklical je telefon svojega šefa in tresel noge, čakal, prešteval piske.
– Ullah! – slišati na drugi strani žice po petdesetem tonu.
– Tovariš maršal? Kliče g. Okrožni general Klop.
– Ahhhh… to si ti? – Tovariš Marshall je bil nezadovoljen, – kako so stvari na novem mestu? Dolgo niste klicali, začeli ste pozabljati, kdo vas… hm… hrani.
– Ne, kaj si, Eximendius Janis oglu Snegiryov. Preprosto ni bilo razloga, da bi starejše glave zaman motil.
– Baška, pravite, palček?
– Uh… ne, oprosti, odpravi se.
– Ok, razmislimo kasneje o etiki podrejenih in lastnikov. No, kaj imaš, kaj pomembnega?
– Da!!!
– Kaj vičete, pigmej ni ruski?
– Oprosti, ja.
– V redu, govorili bomo tudi o mejah sprejemljive hitrosti telefonskih pogovorov, sprejetih v prvi obravnavi zakonodajnega zbora Moskve in Rusije. In kaj, kaj pa vi, Sneak Bug? In pridi hitro, zamujam na sestanek.
– Ste sinoči gledali naslednjo številko klicnega centra?
– Ne, jaz imam DiViDishka. In kaj?
– V Sankt Peterburgu so Nosu ukradli spomenik.
– In kaj?
– Rad bi preučil ta primer, če mi dovolite, gospod, gospod Marshall.
– Kaj še nos, nihče mi ni sporočil, govori jasneje. Kateri spomenik jim je odrezal nos?
– No, z Gogolom..
– Gogolovemu nosu odrezani?
– Ne, Gogol ima zgodbo o FNL.
– In kaj?
– V čast te zgodbe so v Sankt Peterburgu postavili spominsko ploščo in jo ukradli. In v grobem vem, kdo je to storil.
– Brezdomci ali kaj? Nihče več. Je baker. In kaj hočeš od mene?
– Obravnavajte ta posel, kartuša.
– Zato se zaposlite, kaj je narobe? A le v prostem času.
– Jaz pa bom potreboval stroške, potne stroške, prehrano, hotelsko nastanitev, vožnje s taksiji.
– M-da. Začeti je bilo treba s tem. Če želite priti do Sankt Peterburga, lahko tudi z vlakom odpeljete zajca, afera Bomzhovskoe, tako da za ta hotel ni ničesar. Lahko ga zamenjate na postaji ali v najslabšem primeru brezdomca v kleti. Z njimi boste požrli. In v mestu in peš se lahko sprehodite skupaj z znamenitostmi Sankt Peterburga. Denarja v proračunu ni, dokler ne dokončam gradnje koče. No, me razumete?
– In iz blagajne moje Strongpoint? Tu sem malo pobral na globe od kolektivnih kmetov.
– In veliko?
– Da, prvič je dovolj.
– V redu. Vzemi iz računa. Če rešite težavo, vam bom povrnil stroške prodajnih prejemkov, a ne?! Jaz se ne odločim, ker je denar javni.
– Dobro, Eximendius Janis oglu Snegiryov. Seveda imam malo časa, vendar bom nekaj dosegel. – Ottila je odložil telefon in zadovoljno ležal na mizi, roke iztegnjene.
– Evo, nov posel! Zdaj bodo o meni izvedeli na Petrovki 38.
Vrata so škripala in pojavile so se neizmerne dimenzije Isolde Fifovne, njegove glavne polovice.
– Boste jedli? – mehko je vprašala, – in ne mijte se po mizi, tudi obrisala sem ga.
– zajtrkoval bom tukaj!
– Kaj pomeni TUKAJ? Sem kot natakarica ali kaj podobnega? Pojdite v kuhinjo in jejte kot vsi drugi. Ne bom nosil.
– Rada
