je, če imaš kurbo iz ust. Morate si umivati zobe, ko ste jih nazadnje očistili pred sto leti? – žena je zbrala posodo z mize in odšla do stanovanjske polovice koče.
– Bodi tiho, ženska! Kaj razumete v vonjih? V redu, – zavihal sem rokav z drobtinami in kapljicami z mize. – Kaj sem hotel povedati. Huh?.. Torej, pripravi se na Peter.
– Zakaj?
– Oh, kolega, imamo nov resen posel. Prvi in zadnji!
– Ali nas premeščajo v Sankt Peterburg? – Harutun je potegnil lase iz nosnic, se razveselil in pobil s trsom.
– Ne, vzemi ga hladneje. Preiskali bomo resno zadevo in ne bomo pokukali okoli lopov v iskanju izgubljenih piščancev in bika. In potem, ko ga najdemo, bomo premeščeni višje…
– Kje je do neba?
– Budala, na nebu ni mest, v Ameriko.
– In kaj bomo iskali? Kaj je treba najti, da nas pošljejo v Ameriko?
– Nos bomo iskali…
– Čigav nos? – Harutun ni razumel.
Ottila se je povzpela na mizo in stopila na drugo stran, bližje kaplaru. Sedel je in zamahnil z nogami, poklepetal z njimi.
– No, na kratko.. – je začel na pol glas.
– In kaj, potem v šepet?
– Nerd, konkurenca. Ta primer lahko federalci odvzamejo.
– Ahhh! Spoznala sem kartušo.
– Torej, rokav. Heh, super! Jaz sem “vložek”, ti pa “rokav”. In vložek vtaknemo v rokav. Hahaha Je smešno
– št. V vložek so dali metek.
– Kaj, pametno? In veste, da so pri nas vsi pametni – revni in revni. Ali želite kaj spremeniti? Potem poslušaj, ne bom dvakrat razlagal. Sveto mesto ni nikoli prazno. In tvoj kraj, ne samo Sveti. Ali veš, koliko brezposelnih v naši vasi želi, da te jebe, da si vzameš svoje prosto mesto?
Harutun se je iz strahu izlil iz oči in slinil solze.
– Oprostite, kartuša, v pušo ni vstavljena krogla, ampak vložek.
– No, potem pa slišite, koliko, na kratko bom razložil: Eeee… ali ste prebrali Gogola?
– pil mogotca.
– Se šalite?
– Šlo je za humor. Gledal sem filme z njegovo udeležbo.
– To je dobro. Ste gledali film o NOS-u?
– O čigavem nosu?
– No, ne glede tvojega? … – Ottila je skočil s stola, – spet humor?
– Mnn, ja! – starejši se je vzdignil pozornosti. Ottila se je ozrl v korporalno prepono in z izbočenimi očmi dvignil glavo, vrgel glavo do konca in videl samo zaspan pleksus.
– Sedi prekleto!! je vpil. Corporal je sedel v začetnem položaju.
– Spomnil sem se Vložek… tukaj je človek izgubil nos…
– Spomnil?
– Tako je!!
– Torej ga bomo iskali. Sam … – In Ottila je s prstom udaril v strop. – me je vprašal pol dneva. Zelo je zahteval, da se jaz osebno lotim te zadeve. Tako rekoč prevzel osebni nadzor.
– Bog?
– Ne, bedak, maršal. Nuuu, naš bog. Rekel je, da ni nikogar vrednejšega … – Ottila je skočil na kolena, stal je podrejen in prevzel nadzor nad situacijo.
– In kako ga bomo iskali. To je zgodba?! Še več, umrli so.
– Kdo so?
– No, ti, glavni junaki so že zdavnaj umrli… in Gogol je glavna priča, isti… no, mrtev.?! To ni humor.. Ah?
– norca. – Hrošček je skočil iz naročja Incefalopata. – Na bakreni plošči, ki so jo ukradli, bomo iskali spomenik. Bodisi brezdomci ali prevaranti. Vseeno spomenik NOSU in morda… starine.!?
– In kdo bo ostal tukaj?
– Izolde in Izzy za glavno.
– Je še vedno majhen?
– Nič ni majhnega, žensko sem že poznal v njegovih letih.
– Za to ni potrebno veliko uma: dajte, pljunite in šli…
– Kako vedeti, kako vedeti…
– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…
– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.
Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.
– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.
– Nimam denarja ali zdravila.
– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.
– In če je ne najdemo?
– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.
– Kako je tako?
– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?
– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?
– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!
– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?
– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…
– Kaj?
– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.
– In če ni dovolj denarja?
– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.
– Kaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…
Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:
“Brez
