je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.
– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.
Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?
– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.
– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.
– In on vpije v poštenost?
– Je direktor. Bolje ve. In sam bo pred Bogom upravičen.
– Je to tisto, ki visi na steni v pisarni?
– Skoraj. Tam visi železni Felix, njegov namestnik. V redu, pojdi domače naloge.
– sem. Mama, grem lahko na sprehod po reki?
– Pojdi, ampak zapomni si, mladiček: utapljaj se, ne vrni se domov. Ubil te bom… Se razumeš?
– Da. – je zavpil Izzy in izginil za vrati…
APULAZ 3
– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…
– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.
Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.
– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.
– Nimam denarja ali zdravila.
– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.
– In če je ne najdemo?
– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.
– Kako je tako?
– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?
– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?
– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!
– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?
– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…
– Kaj?
– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.
– In če ni dovolj denarja?
– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.
– Zakaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…
Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:
“Brez skrbi. Odpravili smo se na urgenco v Sankt Peterburg. Ostanite v kraju Incefalat, Izya pa namesto mene.. Jaz!”
Na dnu je dodatek v drugem rokopisu:
“Oprosti, Pupsik, vrnil se bom, kot moram! Medtem ko tvoja Flea hodi navzgor. Počakaj me in se vrnem. Mogoče eno…”
Izya je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.
– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.
Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?
– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.
– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.
– In on vpije v poštenost?
– Je direktor. Bolje ve. In sam bo pred Bogom upravičen.
– Je to tisto, ki visi na steni v pisarni?
– Skoraj. Tam visi železni Felix, njegov namestnik. V redu, pojdi domače naloge.
– sem. Mama, grem lahko na sprehod po reki?
– Pojdi, ampak zapomni si, mladiček: utapljaj se, ne vrni se domov. Ubil te bom… Se razumeš?
– Da. – je zavpil Izzy in izginil za vrati…
– Uuh, – je zatresla glava kontrolorka, domačinka iz neke latvijske kolektivne kmetije, spustila obiskovalce. – Nobene vesti ni, očitno je, da obraz ni ruski in generalova uniforma se je vlekla.
– In za to je upravna kazen.. – je razložil narednik Golytko, rojenec v Lvovu.
– In tu je moj potni list Harutun Karapetovič, ki mi je pisal in mu izročil pentato. – Ruski. Jaz sem Rus, moj!
– Tako kot jaz, – je dodal pent
– In jaz. – izbulji oči, je dodal kontrolor.
– No, v redu si. – Listni list je izgovarjal pent, – čeprav za sekundo – gledal izpod čelov, – ste umetnik? – v večbarvne oči, po katerih je spustil študijski pogled na ušesa, – ali zoofil?
Otiljeve oči so se izmuznile in zamahnil je kot nadev, gledajoč na Intsefalopat. Telo je pordelo.
– No, šiv, s katerim govedo odlagaš, ali doma kulturo? – spremljevalec je izročil potni list Harutunu.
– Kakšen umetnik sem? Nisem redno zaposlen v lokalni vasi Sokolov potok, Leningradska regija.
– Oh, gored, pojdi od tod. – je predlagal dežurni uradnik.
– Tu je moja osebna izkaznica.
– kaplara, pravite? – narednik se je opraskal po obrazu in dal v seme seme. – no, svoboden si in ta bo prišel z mano.
– Kaj pomeni “pojdi z mano”? – ogorčen je bil bedbug. – Naj zdaj pokličem šefa? Nastavil vam bo možgane…
– Kličete, pokličete tja, v mojo pisarno, in na začetku vas bom preizkusil, ali ste čečen terorist ali ste pobegnili od svojih staršev. Daj no, greva.
