lahko imam kartušo?
– Pridi in sedi… Imamo posel… Jutri gremo v St. – Ottila je vstal, se obrnil in sedel na stol.
– Zakaj?
– Ukradeni spomenik na nos Gogola iščejo.
– Aaaaa … – Encefalopat je vstopil in sedel v stol za podrejene in obiskovalce, tako da je nogo vrgel na nogo. – V mislih imam, Bos…
APULAZ 2
Harutun Karapetovič je bil videti tanek in dolg. Obraz je bil tipičen kavkaški. Lasje so sivi, dolgi do ramen, celo kot slamnati. Na Tiechki je bila čista plešavost, zaslužena s prejšnjim delom kot hišnik gostujočih delavcev. Prej je po desetih letih zapora deloval kot govedar kot politični zapornik. Anekdota je o Leninu, voditelju proletariata in celo o prašiču, pripovedovala revizorju v vaškem svetu in ta je gromozanska. Lenin bi se odzval lažje, se samo nasmejal, toda tamkajšnje oblasti – ne. Toda bilo je v postsovjetski dobi. In zato je z izginotjem sovjetskega sistema tudi kazenski spis izginil. Sanirali so ga in mu dali ugodnosti za plin. Toda s svojo upokojitvijo je želel biti koristen za družbo, nato pa je žena novega okrožnega policista z modrimi očmi zvabila in… ostalo je HACK… Torej, mislim, ne prisega… Torej je šel v korporacijo k okrožnemu policistu, čin pa je ostal od vojske.
Všeč mu je bil angleški detektiv Poirota in zato je kadil pipo kot Holmes, samo zmedel jih je. Nosil je klobuk in brke, kot Elkyl, samo gruzijski. Tudi trs je kupil podobno in plašč od delavcev v Mariinskem gledališču opere in baleta za škatlo z luno. Čevlje je po naročilu naredil sosed, ki je v coni služil kot čevljar. Potrgal jih je celo z zatiči in ko je hodil, zlasti po asfaltu, je kliknil kot konj ali dekle z Broadwaya. Njegov nos je bil kot orlov, velike oči pa kot lemur.
“Torej,” je rekel Ottila in se usedel na poseben stol. Izya je zalučala vrata in vstopila v pisarno. Na pladnju je nosil ocvrta umešana jajca z ribami in njegov najljubši sveže stisnjen česen sok. – dajte hitreje, sicer se piton že ropota.
– Fuuuu! – zasmehka Incefalopat, – kako ga piješ? Lahko se sprostite…
– Kaj bi razumeli v izvrstnem gurmanu? Ne pijte. Meni osebno je všeč. – popila je Ottila in.., – Uhhh, – ga je odvrnila na stran. Skočil je in stekel v daljni kotiček pisarne. Gulina meglenih gomoljev je zapustila grlo okrožja in v trenutku, kot solzivec, preplavila celotno sobo. Arutuna je prijel astmatični spazem in ko se je zakašljal, ni bil vešč.
– bi bilo sram ali kaj podobnega?! Primerna sem za tvoje očete.
– Ali morda mati? – Ottila je doživljala umešana jajca in z usti, pljuvanjem drobtin, strogo lajala: – vsak ima svoj okus, je rekel hindujček, ko se je spustil od opice in obrisal tiča z bananinim listom. Ali želite oko?
– Oh! Oprosti, pokrovitelj, nekaj sem pozabil … – Arutun Karapetovič se je osramotil in se usedel na stol.
Nenadoma so škripala vhodna vrata in v pisarno je vstopila stara ženska, stara približno sto let.
– Kdo ni zaprl vrat??? Sem zaposlen, babica!!! – Bug Klop in zadušen…
Žena je zaslišala kašelj in potrkala k njemu s ponjavo in svinčnikom, da bo napisal oporoko. Toda videvši njegovo nekoristnost, je zamahnila in udarila moža po koščatih ramenih. Ottila se je stisnila in rumenjak izpljunila.
– Uh, Harutun, stari hrustanec, zakaj nisi zaklenil vrat za seboj, ko si prišel? In vi, babica, pridite, imamo sestanek.
– Kot? je vprašala gluha babica.
– Grunt! pridi po večerji!! – je glasno rekel Klop.
– Jedi, ljubica z ognjičem… počakal bom. – babica se je nasmehnila in počepnila, saj ni bilo več stolov in ni bilo navade, da bi se tu odpovedali prostoru, in nikomur iz občinstva ni prišlo na misel.
– Kakšno kosilo? Kaj? Zajtrkujem… In potem na dnevnem redu: delo s podrejenimi. – Ottila je zamahnila z roko in z žlico s koščkom jajca potegnila modrico direktno v oko Harutun, – in vi? – skočil v stol, – ne hvaležen povprečnosti, – nato skočil na mizo, – lahko ješ samo luno in se drug drugemu pretepaš. Ne bom hodil kot kojot.. – in kot akrobat, s kleparjem skočil s stola na tla, – in se pomiril s tabo. Napiši izjavo in to je to!
– Kakšna izjava? Kaj vpiješ? “Isolde Fifovna ga je prekinila s krikom King Konga.”
– Ah? – škrat je začel škrat.
– Kaj kričiš? – vprašala je bolj umirjeno in tiho, – ne veste, že dolgo spi.
– Torej, zdaj, nočitev? Incifalatus, vzemi tega upokojenca ven. – Ottila si je opomogel v vrečko in se povzpel na stol, da bi še večerjal.
– Jaz sem incefalopat, zavetnik, ne Incifalat. – popravi kaplara in odide k uspavani starki. Rahlo jo je pokosil s palico, kot je Poirot ali Watson. Dragi, ale?! – se je obrnil k šefu, ki je že sedel za mizo in pri šampionu.
– Šefica, ona je po mojem mnenju godrnjala.
– Kaj? Posilstvo-posilstvo.
– No,. Ne diha. Je mrtva. – spet je s strahom v glasu rekel Harutun. Njegove ustnice so se tresle. Zamislil si je, da ga čaka enaka usoda. Harutun je jokal.
Ottila se je zmrznila z zaužitjem hrane. Pogledal je ženo in vprašal:
– Zhinka, pojdi ven.
Fifovna je prišla in dvignila starko za ovratnik. Stopala so se spustila od tal, kolena pa se niso zravnala. Šla je gor in postavila truplo kot vazo pred vrč, neumno gleda z usti, polnimi žvečenih jajc, svojega moža.
– Se prepričajte, schmuck, je mrtva ali ne?! – in kmalu je odšel. -Hej, Zhinka. Odgovorili boste za Žinko. je zamrmrala…
– Spravi jo z mize, norec!!! Ste… res, ali kaj? Jaz sem tukaj šef, šef pa vi?…
– No, začelo se je znova. – je mrmral pladenj Intsephalopath.
– In sklad Otila Aligadžijeviča Klopa uporabljate brezplačno! – drobtine iz ust so letele narazen, – In na splošno… o, sranje, – je izpljunil vso vsebino iz ust in vpil, preden se je povzpel na mizo. “Tukaj ste služkinja.” Se razume?
– Ja, gospodar. -Donald Isoldushka in poklekne. Njena glava je bila poravnana z glavo moža, ki je stal na mizi. In velikost njihovih glav bi preprosto navdušila katerega koli pesimista: Njena glava je bila petkrat večja od njega.
– Ok, heh heh heh, oprosti, vzemi to babico skozi vrata na verando. Ne, bolje stran od koče. Jutro je in nekdo jo bo našel.
Žena je odnesla truplo in ga nosila tam, kjer je naročil lastnik. Navsezadnje je delala tudi v podpori, kot tehnični tehnik, hišnik in tajnica-referentka v rangu starejšega žimnice. Minuto kasneje se je vrnila in odšla ter stopila k mizi.
– Vrgel sem jo čez ograjo.
– Ste norec ali
